Fotograf med porodom ni nikdar tujec. Z družino se spoznam že med nosečnostjo, navežemo stik in se sprostimo v družbi drug drugega. Tako kot ženska ve, da bo ob njej babica, ve, da bo tudi fotograf.
Z družino sem v zadnjih tednih kar v navezi, saj me obveščata o spremembah in morebitnih začetkih poroda. V nizki pripravljenosti sem ves čas od dopolnjenega 37. tedna. Telefon je prižgan in vključeno je glasno zvonjenje 24 ur na dan. Par me pokliče, ko začuti, da gre zares oz. se odpravi v porodnišnico. Če je porod doma, pridem k njim, ko me povabijo. Včasih si pari želijo vzeti tisti sladki čas pred aktivnim začetkom le zase.
Ko pridem v porodno sobo (ali dnevno sobo), se moram tudi sama sprostiti v dogajanje. Svojo prisotnost nežno nakažem vsem vpletenim.
Med porodom, če poteka povprečno počasi, lahko fotografiram in tudi posnamem porodno zgodbo. Te je najlepše gledati – ko zaslišiš prvi jok svojega otroka in ko še enkrat vidiš, kako te je partner božal in ti prigovarjal lepe besede, katerih se ne spomniš več… Če začutim, da je treba, zapustim prostor in pridem nazaj, ko je porod spet aktiven. Pred porodom se z družino dogovorimo glede iztisa – ga posneti ali fotografirati? Včasih uspe oboje. Največkrat mi v celoti prepustijo zadevo, kar je tudi najbolj pametno, saj je porod nepredvidljiv dogodek in sama najbolje presodim, kaj in kdaj ujeti ter v kakšni obliki.
Vsaka družina, ki ima spomine na porod, se radi vrača nazaj in osveži spomin na tisti poseben in intenziven dan.
